Toskana je kraj, kjer bi z lahkoto živela. Z možem sva imela obdobje, ko sva jo v enem letu trikrat obiskala in vsakič nama je dala več. Poleg čudovite pokrajine in brezčasnosti je eden njenih glavnih atributov tudi kulinarika. Med sladicami nama je najbolj ostal v spominu panpepato, ki sem ga tokrat tudi sama pripravila. Žal se nisem niti približala tistemu, kar sem okusila v Toskani, sem pa vseeno ustvarila sladico, ki podobno poboža dušo. Če ne pretiravamo s količino, pa tudi telesu ne bi smela preveč škoditi ;)

Sestavine:

• 100 g praženih lešnikov,
• 100 g praženih mandljev,
• 100 g praženih orehov,
• 100 g kandirane pomaranče,
• 100 g namočenih rozin (lahko v rumu ali kateri drugi alkoholni pijači),
• 50 g suhih fig,
• 50 g bele pirine moke,
• 4 žlice (približno 70 g) grenkega kakava v prahu,
• 40 g masla,
• 300 g cvetličnega medu,
• 1 ČŽ cimeta v prahu,
• 1/2 ČŽ sveže naribanega muškatnega oreščka,
• 1/2 ČŽ sveže zdrobljenih klinčkov,
• 1/2 ČŽ sveže mletega črnega popra.

Priprava:

• Če v trgovini ne najdemo praženih oreščkov, jih lahko pripravimo sami. Pečico ogrejemo na 180 °C in damo oreščke za 10 minut na peki papir v največjem pekaču. Vmes jih enkrat malce obrnemo, premešamo.
• Ko se ohladijo, jih na grobo sesekljamo z nožem, pustimo lahko tudi cele.
• V posodo stresemo oreščke, kandirano pomarančo, rozine in narezane suhe fige.
• Dodamo moko, kakav in začimbe ter vse skupaj premešamo.
• Na srednje močnem ognju segrejemo maslo, med in sladkor do vretja. Zmes takoj vlijemo na suhe sestavine in dobro premešamo.
• Maso damo v pomaščen pekač (okrogel ali kvadraten).
• Odvisno od velikosti pekača pečemo manj ali več časa na 150 °C približno 10-15 minut. Če je pekač manjši in zato plast mase višja, čas pečenja nekoliko podaljšamo.
• Preden kolač postrežemo, pustimo, da se dobro ohladi.

Sladica je obstojna kar nekaj dni, celo tednov in če jo hranimo v neprodušni posodi, tudi na sobni temperaturi … se pa bojim, da prav dolgo ne bo na voljo ;)